Lepota reke Soče

Soča naju je zelo presenetila, s svojo barvo in čistostjo. Je belo-zelene-modre barve.

Njena barva je taka zato, ker od izvira do srednjega toka, preteče kar prek nekaj apnenčastih skal, katere topi. Ko se apnenčaste skale topijo, oddajajo kalcijev karbonat. Ta pa je krivec za tako lepo barvo Soče.

Ko smo prišli do reke Soče, smo opravili tudi razne meritve kot so trdota vode, pH, temperatura vode, temperatura zraka...

Rezultati so pokazali, da je voda zelo trda in mrzla. Trdnost vode pa je tako velika zaradi kamnin, ki jih reka topi na poti h izlivu.

Reka Soča je dolga približno 137 km, čez Slovenjo je teče kar 97 km. V Italiji reka nadaljuje svojo pot, po 42-ih kilometrih pa se izliva v Jadransko morje. Soča teče proti jugu mimo krajev Bovec, Kobarid, Tolmin, Kanal, Nova Gorica in Gorica. Staro ime za Sočo v zgornjem toku pa je bilo Šnita.

Most na Soči

Ustavili smo se na mostu čez Sočo. Učitelji so nas posebej opozarjali, naj ne skačemo po mostu in, da lahko gre na most samo 10 učencev na enkrat.

Nekateri niso upoštevali navodil, zato učitelji niso bili zadovoljni, saj so bili oni odgovorni za nas.

Naj omeniva še, da so na reki Soči snemali znan film Zgodbe iz Narnije.

Iz takega mosta smo si ogledali prelepo Sočo. Mostovi so bili zelo stari, kar se je videlo že iz daleč po starih lesenih deskah. Nekateri so imeli tudi strah pred višino in majavostjo mosta, saj je reka kar nizko pod mostom.

Reka Soča naju je zelo presenetila, saj ima zelo lepo modro-zeleno barvo. Na začetku kar nisva morala verjeti, saj je imela barvo kot morje na Madagaskarju. Ta reka je nekaj najlepšega kar sva kdaj videla.

Na sliki vidite Soška korita, ki spominjajo na nekakšne razpoke v zemlji, v njih pa teče prelepa modro-zelena Soča.

Vožnja z avtobusom

Vožnja z avtobusom je bila dolga, a hkrati zanimiva. Nekaterim je bilo sicer slabo, a so si kasneje opomogli. Ko smo se peljali, smo videli veliko zanimivih planot, gora in tudi slap, ki ga pa na žalost nisem slikal, ker je šel avtobus prehitro mimo.

Za ta dan je moral vsak učenec, narediti poročilo in ga predstaviti na avtobusu. Večina učencev je njihova poročila uspešno predstavila, razen tisti, ki so imeli probleme s slabostjo.

Kasneje so dobili  priložnost tudi oni, saj smo se ustavili, se posedli na betonsko ograjo in poslušali preostala poročila.

Na sliki lahko vidite Svinjak nad Bovcem.

Muzej 1. svetovne vojne

Obiskali smo tudi muzej 1. svetovne vojne, v katerem smo si ogledali veliko zanimivih stvari. Na sliki je top iz 1. svetovne vojne, kateri stoji že kar pred muzejem. Kolesa so izdelana iz lesa, trup pa iz železa.

S temi kleščami (orodji) so si vojaki utrjevali pot, saj so z njimi prestrigli žice in veje dreves, katere so jih ovirale pri prodiranju. (Italijanski ježki)

Tako imenovani ježki, katere so uporabljali Italijani za obrambo proti udoru nasprotnikov.

Kamen administrativne meje, ki je bil postavljen na Matajurju. Med kraljestvom Lombardije - Veneta in ilirskim kraljestvom - pod isto cesarsko krono.

V muzeju je bilo tudi zelo veliko orožja iz 1. in 2. svetovne vojne, to pa nama je bilo zelo zanimivo in sva naredila kar nekaj več slik in pozorno poslušala. Na sliki vidite avtomatsko orožje s pištolskim nabojem (.45) Thompson M1A1 military poleg nje pa M1 Garand polavtomatsko orožje z standardnim kalibrom 7,62mm, ena izmed najbolj priljubljenih orožij pri ameriških vojakih v 2. SV.

Bajonete za samoobrambo na blizu. Bajonete so namestili na puške, s katero so se lahko potem branili.